logo
PRIJAVA

Na kolesu je Marku, dijaku naše šole, v enem dnevu »segel pogled z Goričkega v Piran«

Marko Lovrenčec, dijak, ki bo v šolskem letu 2022/23 zaključil izobraževanje v programu gastronomija in turizem na SŠGT Radenci, je aktiven in uspešen na raznih področjih.

Delovne izkušnje za pridobitev poklica gastronomsko-turistični tehnik je letos marca na enomesečni izmenjavi v okviru projekta Erasmus+ nabiral na Portugalskem, v mestu Bragi.  Poleg šolskih obveznosti in predanosti poklicnim ciljem, že zdaj je odličen natakar,  je aktiven še na drugih področjih. Je pravi »breakdancer«, saj je breakdance njegova sprostitev. Veliko užitkov in adrenalina  pa mu daje tudi kolesarstvo, za katerega ga je navdušil oče.

Prisluhnimo njegovi zgodbi:

»Kolesarsko pot z Goričkega v Piran sem načrtoval že lanskega septembra. Priprave so bile dolge in kar naporne. Jesensko kondicijo in formo sem ohranjal z obiskom fitnesa v zimskih dnevih. Ko  pa se je zrak segrel na prijetnih 5° C in so se ceste delno posušile, sem začel trenirati na cestnem kolesu. Pred svojim podvigom sem opravil  več kot 800 km, da sem bil pripravljen za pot.

Pot se je začela ob 1.00 na Hodošu ob slovenskomadžarski meji. V temi sem kolesaril do Ptuja, kjer se je začelo daniti, in nato do Celja, kjer sem opravil prvi krajši postanek. Cesta se je začela  vzpenjati, postavljati skorajda pokončno, ko sem zapeljal proti Trojanam. Tam mi je skupinica kolesarjev, ki me je prehitela po poti, častila krof, saj je bila navdušena nad mojim podvigom. Posladkal sem se še z enim  krofom in nadaljeval pot skozi Domžale, Ljubljano in Vrhniko, kjer sem spet opravil postanek. Po postanku je sledilo še kar nekaj vzponov, ki so sledili vse do konca poti. V Postojni sem se na hitro ustavil, se okrepčal z vodo in nato pot nadaljeval proti Nanosu. Ko sem se odpeljal mimo Razdrtega, so me začela boleti kolena, a sem stisnil zobe in pedale kolesa »tlačil« naprej. Vsak hribček mi je povzročal napor, na ravnini pa sem zaradi bolečine v kolenih dosegal hitrost komaj 20 km/h. Olajšanje je prišlo, ko sem se začel približevati Črnemu Kalu, sledil je spust in presrečen sem zagledal morje. Minilo je par minut in že sem po kolesarski stezi Parranzzana »drvel« skozi Koper do Pirana. Ko sem prikolesaril v Piran, sem bil zelo srečen, da sem uspel.

Ta pot mi seveda ne bi uspela brez mojih sponzorjev, ki so mi pomagali pri pripravah in na poti. To so: Pri Štorklji, Proteini. si, Pivovarna Overmura, Klima center Tratnjek, Creative Print, Plesna šola Zeko in Občina Moravske Toplice.«

 

Marku iskreno čestitamo!

Comments are closed.